V bližini kraja, kjer lepo živimo,
So nam zgradili ogromno trgovino.
Prepolna je lepo pakiranih radosti,
Produkt je kapitala in potrošniške norosti.
Ko vstopamo v to čudo od čudesa,
Je tako kot da bi se odprla nam nebesa.
V njej ni reči, ki je ne bi radi imeli,
Vse kar ni prišraufano takoj bi s sabo vzeli.
Zato ker muči nas
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
Trgovke krasne, blagajničarke luštne,
Da človk ne ve al plaèa naj al naj jih kušne.
Račun polmetrski pa nas hitro strezni,
Odhajamo s samo kramo sami nase jezni.
Reklame mamijo in oglasi všečni,
Kupite le še to pa boste srečni.
A konca ni, ponudba se spreminja
In sreča nam beži, izmike se, izginja.
Zato pa muči nas
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
Daleč nekje pa vlada beda,
Povprečen človk tja ne pogleda.
Tam iz dneva v dan sliši se jok lačnih otrok.
Rešili bi te okostnjake
Že s tem kar zmečemo v smetnjake.
Vendar le malo nam je mar
Kako k sebi jemlje jih bog.
Nenehno se pehamo in hlepimo,
Veè kot imamo, neskončno več želimo.
Pa ne dobrote, sočutja in modrosti,
Ne, ne, nikoli ni zadosti naših nam norosti.
Prešlo v navado nam je unièevanje,
Klanje živali, onesnaževanje.
Èe dokaj kmalu ne bomo izumrli,
Cel svet z nami vred, vse bomo požrli.
Ker muči, muči nas
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!