V bližini kraja, kjer lepo živimo, So nam zgradili ogromno trgovino. Prepolna je lepo pakiranih radosti, Produkt je kapitala in potrošniške norosti. Ko vstopamo v to čudo od čudesa, Je tako kot da bi se odprla nam nebesa. V njej ni reči, ki je ne bi radi imeli, Vse kar ni prišraufano takoj bi s sabo vzeli. Zato ker muči nas La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota! La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota! La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota! La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota! Trgovke krasne, blagajničarke luštne, Da človk ne ve al plaèa naj al naj jih kušne. Račun polmetrski pa nas hitro strezni, Odhajamo s samo kramo sami nase jezni. Reklame mamijo in oglasi všečni, Kupite le še to pa boste srečni. A konca ni, ponudba se spreminja In sreča nam beži, izmike se, izginja. Zato pa muči nas La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota! La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota! La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota! La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota! Daleč nekje pa vlada beda, Povprečen človk tja ne pogleda. Tam iz dneva v dan sliši se jok lačnih otrok. Rešili bi te okostnjake Že s tem kar zmečemo v smetnjake. Vendar le malo nam je mar Kako k sebi jemlje jih bog. Nenehno se pehamo in hlepimo, Veè kot imamo, neskončno več želimo. Pa ne dobrote, sočutja in modrosti, Ne, ne, nikoli ni zadosti naših nam norosti. Prešlo v navado nam je unièevanje, Klanje živali, onesnaževanje. Èe dokaj kmalu ne bomo izumrli, Cel svet z nami vred, vse bomo požrli. Ker muči, muči nas La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota! La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota! La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota! La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!