Na vasi je živela, šolat se ni smela,
Oče je odločil, da kmetica bo.
Je delala vsak dan od jutra do večera,
Sedemnajst ji let je le bilo.
Večkrat zrla je z goric v smeri mesta,
Tja odšla je vsa mladina iz vasi.
Tudi njo vabila je v daljavi cesta,
Verjela je, da v mestu lepše se živi.
Meščana je spoznala, sploh ga ni ljubila,
A je dovolila, da si jo je vzel,
Ker ji je obljubljal, ko jo je poljubljal:
"Če prideš k meni v mesto, zate bom skrbel."
Bila, bila bi frajlica,
Po mestu bi špancirala,
Poznala bi te Sobota,
Bila, bila bi frajlica.
Bila, bila bi frajlica,
Po mestu bi špancirala,
Poznala bi te Sobota,
Bila, bila bi frajlica.
Nič ni premišljevala, k njemu je zbežala,
Jo z oblekami, z nakitom je prekril.
Ljudem se je kazala, res bila je zala,
A že kmalu se meščan je spremenil.
Pijan jo je pretepal, v sobo jo zaklepal,
Je kričal na njo, kako je vse drago.
Ko se je zlomila in mu pritrdila,
Začel prodajat moškim njeno je telo.
Kmalu je postala znana med meščani
Kot dekle kdo ve od kod, ki rada da.
Obdajali so jo obrazi nasmejani,
Za hrbtom pa so rekli: "Frajla Soboška."
Sedaj si prava frajlica,
Po mestno si oblečena,
Pozna te cela Sobota,
Sedaj si prava frajlica.
Sedaj si prava frajlica,
Po mestno si oblečena,
Pozna te cela Sobota,
Sedaj si prava frajlica.
Iz gostiln v sobo in nazaj v gostilne,
To postala je za njo edina pot.
Mirno je ležala, v mislih stran bežala,
Ko po njej se valjal je bogat gospod.
Čez kakšno leto se je čudno spremenila,
Se nihče ji več približati ni smel.
Posedala je sama, v Zvezdi vinjak pila
In nato deževen jo večer je vzel.
Našli so jo mrtvo ribiči ob Muri,
Voda ji povsem izprala je obraz.
Vendar so vedeli to Soboška je frajla,
So spoznali jo po dolgi kiti las.
Počivaj v miru frajlica,
Deklica zala Prekmurska,
Spoznala mnogo si gorja,
Počivaj v miru frajlica.
Počivaj v miru frajlica,
Deklica zala Prekmurska,
Spoznala mnogo si gorja,
Počivaj v miru frajlica.
Počivaj v miru frajlica.